Sledeča tematika je bila postavljena s strani enega izmed naših bralcev. Hvala!

Vprašanje: V kolikšni meri pomagajo duhovni spremljevalci ali vodniki (pomočniki), da človek doseže zastavljene materialistične cilje ter da se ti izvajajo v željeni smeri?

Odgovor: Vsak cilj in dejanje imata fizično in energetsko plat. Na primer zgradba: delavec, ki jo zgradi, je fizičen. Arhitekt, ki jo ustvari, je mentalen/energetski. Vodniki, spremljevalci itd. lahko pomagajo le na energetski ravni. Pomagajo nam lažje priti do cilja skozi raziskovanje naših idej in posledično poti ter odločitev. Ne vplivajo neposredno na tisto stvar. Tako kot, ko posadimo drevo, ne vplivamo neposredno na tisto seme, ampak mu damo pravilne pogoje in prostor, da zraste v drevo.

Širša ko je naša željena smer, več energetskih poti nam lahko odprejo do naših materialističnih želja. Če želimo na primer nov avto, a imamo le en vir, skozi katerega lahko pride (npr. služba), bo ta cilj potreboval več časa. Če imamo več kanalov (npr. služba, s.p., dodatno delo, pomoč drugim itd.), ti cilji pridejo hitreje. Ne vplivajo ravno na to, od kje pride voda reke, le, da gre v našo smer. Pomembno je tudi, da imamo čim več želenih kanalov odprtih, ne samo zavarovanje itd., ampak skozi katere resnično želimo prejeti in smo na to pripravljeni.

Vprašanje: Kako deluje ‘’prosi in dano ti bo’’?
Odgovor: To se veže na prejšnji odgovor. Dano nam je lahko le v toliki meri, kolikor imamo odprte poti. Kot če hočemo, da nas nekdo pokliče, naše številke pa nikjer ni. Če bi jo imeli na spletu, v imeniku, na vizitkah itd., bi se ta energija veliko lažje sprožila. Ni toliko pomembna moč vizualizacije kot omogočena akcija. Nekateri z večjo realizacijo idej lahko dosežejo več kot tisti z močno vizualizacijo. Se pravi, če imamo odprte poti in delamo na vizualizaciji, to sproža dodatne poglede v poti, ki jih še nismo odprli, do trenutka, ko se tisto uresniči. Po eni točki je treba samo čakati oziroma dočakati in delati na tistem, na čemer lahko.

Zaloga je neomejena, se pravi kdorkoli lahko sprejme, dano mu bo. Vendar pa vsi ne znajo sprejeti. Tudi le vzeti ni enako. Sprejeti pomeni tudi ponuditi, kar lahko, oziroma kar tista oseba/dogodek potrebuje za našo realizacijo. V trgovini, ko kupimo kruh, morajo sprejeti denar, ne le vzeti, saj sicer ne bi dobili kruha. Ko se naučimo sprejeti, se naučimo dati. Dati tisto, kar vemo, da imamo, in tudi tisto, česar se ne zavedamo. Ljudje, ki ne znajo dati, v resnici ne znajo sprejeti. Ne sprejmejo, da imajo karkoli za ponuditi, v smislu vrednosti – fizične ali mentalne.