Vprašanje: Zakaj se včasih naše želje in dejanja ne ujemajo?

Na primer, nekdo želi biti bogat, a nič ne naredi za to. Ali pa želi imeti super avto, a nič ne stori itd. Pride do nesoglasja. Bi in ne bi.

Odgovor: Pravijo, da je običajno največji problem, če ta oseba res to želi. Če so sploh prave želje.

V: Kako pa lahko človek razlikuje pravo željo? Ali prava želja terja akcijo?
O: Ne toliko to. Ko je tisti cilj bolj izpolnjen iz našega vidika kot iz tujega. Ko hočemo nekaj iz lastne perspektive, ne iz tega, kako izgleda od zunaj. Pravijo, da nekateri lahko hočejo hoditi v fitnes, da bi izgledali dobro za druge, a ne uživajo v tem iz svoje perspektive. Ne uživajo v notranjosti avtomobila, ampak v tem, da drugi vidijo, da ga imajo. Ali so naše želje v resnici, da drugi vidijo, kaj imamo, ali pa so naše želje zato, da imamo tisto?

V: Kaj pa, ko uživamo, da nas drugi opazujejo?
O: Težko je določiti. Potreben je specifičen primer. Ampak običajno ne želimo živeti tega, ampak samo imeti.

V: Se pravi, avto bi kupil zato, da ga drugi vidijo, ne ker ga ti želiš?
O: Ja. Običajno to ni dovolj velika motivacija, da bi nas premaknila.

V: Kdaj pa je človek najbolj iskren s svojimi željami? Je to v otroštvu, ko je še mlad?
O: Pravijo, da je v otroških letih najlažje, ker še nimaš začrtane poti.

V: Vse je možno?
O: Ja, vse je mogoče na nek način. Pravijo, da ko greš po določeni poti v življenju ali pa samo skozi čas, prej ali slej naletiš na to, da je neka osnovna pot že začrtana. Kot otrok pa tega še ni. Nisi še dovolj daleč v življenju.

V: Nimaš izkušenj?
O: Ja, ko si otrok, si lahko premisliš 100-krat. Ko pa si odrasel in si že izšolan za določeno službo, ne moreš na primer iti iz kemije v arhitekturo, ker ti fizična pot tega ne omogoča. Šel si predaleč v eno smer, da bi si premislil. Vsaj ljudje tako mislijo. Ne, da so želje bolj pogoste ali pa se zdijo bolj dosegljive, ampak so dejansko bolj dosegljive. Imaš fizično več poti. Nimaš zgodovine, ki bi te usmerjala v določene stvari. Vse ima potencial.

V: Kaj pa vpliv staršev?
O: Pravijo, da je tu več možnosti. Zelo je specifično glede na primer. Če starši osebo porivajo v neko nezaželeno smer, se lahko oseba nauči postaviti zase in za svoje interese. Da se nauči odmakniti od ljudi, ki ne želijo najboljšega zanjo. Lahko pa je dolgoročno bolje za to osebo, da gre po tej 'porinjeni' poti. Zelo specifično. Karkoli te poskuša veter usmeriti, je različna lekcija za različne osebe. Ponavadi ljudje sami vedo, ali je bila preusmeritev boljša za njih ali pa je šlo zgolj za nasprotovanje.

V: Človek, ki ima veliko želja, a se mu ne uresničijo, lahko postane zelo frustriran. Je normalno imeti te želje, čeprav jih ne dosežemo? Kako to harmonizirati?
O: Pravijo, da lahko nastane tudi problem, če ima človek preveč želja, in ga to na nek način paralizira, ker se ne zna odločiti. Preveč opcij.

V: Kaj bi bila v tem primeru najboljša stvar za narediti?
O: Težko vprašanje. Instinktivno bi rekli, naj izbere pot, s katero se v tistem trenutku počuti najbolj udobno. Po eni strani pa je to samo nadaljevanje poti, na kateri je. Dlje ko greš v življenju, bolj se začrta neka osnovna pot. Cona udobja. Se da predvideti. Odločitve, ki jih sprejemamo in so udobne za naš karakter, so približek neke osnovne poti. Po predvideni poti.

Če pa oseba želi izven te predvidene poti, pa mora iti bolj v neprijetne zadeve, da fizično premakne svojo pot. To pomeni paralelni svet. Paralelni svet je za odločitve in situacije večjega pomena. Efekt metulja.

V: Se pravi, se začrtana pot premakne? Zakaj bi prišlo do tega? Te lahko situacija preusmeri tja?
O: Ja, lahko si porinjen v to ali pa se sam odločiš. To so običajno drastične odločitve. Ločitev, splav, sprememba države bivanja, poslovne poti itd. Tisto, kar mi mislimo, da je drastično.

V: Takrat vstopimo v nek paralelni svet?
O: Ja, na nek način. Pravijo, da je to težko razložiti.

V: Ali to veliko ljudi naredi, ali večina ostane na začrtani poti?
O: Večina ostane na začrtani poti, in to zato, ker je sprememba ekstremno neprijetna. Podre se ti most. Želje, ki jih imamo skozi življenje, kot pravijo, da sanje umrejo, ko dobiš službo, je v resnici res. Starejši, ko smo, bolj ko gremo po začrtani poti, manj opcij imamo.

Če imamo veliko želja, je to dober znak, ker imamo veliko opcij, da nam uspe. Kot drevo, ko gledaš veje, kako se širijo. Ko prideš na konec ene, v resnici veš, da si že zelo dolgo hodil po začrtani poti. Na začetku drevesa pa imaš veliko različnih možnosti. Treba se je zavestno odločiti, ali greš po neki začrtani poti, ali pa so tvoje želje izven tega.

V: Ljudje, ki imajo več želja, morajo večkrat žrtvovati nekaj za drugo stvar. Kako naj se odločijo v tem smislu? Ko rečejo ''kam te srce vodi?'' Lahko te vodi v različne smeri. Kako izbereš? Je kakšen test?
O: Najlažja stvar, ki jim pade na pamet, bi bila sestaviti listo prioritet. V resnici vidiš, kaj ti je pomembno. Ne toliko v smislu, kaj je pomembno glede tvojih želja, ampak karakterno. Kaj je tebi pomembno? Ali je pomembno, da imaš veliko prostega časa? Ali ti je pomembno biti veliko s svojimi otroki? Ali ti je pomemben čas za šport? Prijatelji? Finance? In po tem vidiš, v katero smer greš.

Če ima nekdo kot prioriteto čas zase, a želi imeti veliko prijateljev, ta smer ne bo šla skupaj s tem. Če gre v to smer, se mu avtomatsko zmanjša čas. Če želi nekdo veliko prostega časa, a želi imeti veliko zaposlenih, tudi to ne gre. Seznam prioritet, in če je treba nekaj ''žrtvovati'', greš na najnižjo. Če imaš 1. Čas za družino, 2. Čas za prijatelje, 3. Prosti čas. Se pravi, najlažje je, da greš po poti, kjer reskiraš prosti čas.

V: Nekaj žrtvuješ?
O: Ja, na nek način. Ne, da bi bilo treba, ampak ko greš po določeni smeri, vedno nekaj daš. Če hodiš po rokah, se ti roke obrabijo, če po nogah, noge. Nekaj bo treba dati, da dobiš. In to ni ravno ideja žrtvovanja, ker če preveč žrtvujemo, izgubimo dele sebe in to ni vredno. Zato so seznami prioritet.

V: Če je žrtev prevelika, smo naredili napačno izbiro?
O: Ni napačnih izbir, ampak za naš karakter, ja. Vsaka oseba bi morala znati oceniti svojo začrtano pot. Se pravi, če imaš 30 let in imaš moža in otroke, je tvoja osnovna pot, da bodo odraščali. Ti boš šel v pokoj, se postaral s partnerjem itd. Začrtana, ne kar se spremeni ločitev itd. Neka osnovna pot. Če ta pot po neki naravni poti ne prinese tvojih želja, in so malo bolj na desno ali levo, je treba najti neko vmesno varianto, da greš izven svoje cone udobja, ampak ne preveč, če ti je osnovna pot že všeč. Dosežeš dodatne želje, a ne žrtvuješ preveč.

Ko imamo seznam prioritet in so vse izpolnjene, hodimo po naši ''naravni poti''. Ko si stalno v coni udobja, greš po začrtani poti. Če si oseba, ki dela vse, kar pride spontano, in si napiše seznam prioritet, bodo običajno vse obkljukane. Ko pa gremo izven tega, so stvari malo bolj ''dam, daš''.

Nadaljevanje tega članka si lahko prebereš spodaj:

''Zakaj se včasih naše želje in dejanja ne ujemajo? 2. del''