Tips From Beyond

Registration

Letna naročnina
97€ /leto
Premium vsebina
Članki v celoti
Prihrani 30%
Error

Ali želite dodati še ''10 Meditacijskih Pisanj za Vsakdanje Življenje in Višje Zavedanje'' ?

 

Včasih do mene pridejo sporočila skozi delo z dušo in spontano pisanje. To imenujem meditativno ali avtomatsko pisanje. Gre za kratke in močne razlage vsakodnevnih tem.

 

Vsebuje tematike: Spanje, Karma, Cilj, Ego, Duša, Služba, Delo na sebi, Partnerska terapija, Otroci in Družina.

 

Trenutno: 7.95€ (običajno 25€)

Enter your promo code

Remove your promo code
Payment details
-
$0
Total
$0
PAYMENT

Prvi del tega članka si lahko prebereš spodaj:

''Zakaj se včasih naše želje in dejanja ne ujemajo? 1. del''

 

Nadaljevanje...

 

Vprašanje: Kaj pa vreči kovanec za dve ideji in opazovati, katero si v resnici želiš glede na svojo reakcijo?

Odgovor: Obstajajo različni triki. Vizualizacija je dovolj, da vidiš, ali bi bil zadovoljen s tem. Včasih tisto, kar mislimo, da hočemo, nas lahko pelje še dlje od samega sebe, ker bi nam odvzelo še večje prioritete. Imaš lahko 100 % prioritet ali 100 % želja. Lahko dosežeš tudi vse želje ali vsaj večino, a ko ima človek veliko opcij, se te pogosto kontradiktirajo med seboj. Če je na primer ena želja, da hočeš biti popolnoma sam v gozdu in izolaciji, druga pa, da hočeš biti znan igralec v Hollywoodu, je te dve želji zelo težko uskladiti. Vsaj ne v istem obdobju.

 

To je pa ta sandbox, ki ga imamo na Zemlji. Vse je odvisno od tega, kako dosegljive so te želje. Če so dosegljive, lahko poskusiš in vidiš, če ti je všeč. Če pa nekaj zahteva desetletja dela, ne moreš ravno "poskusiti". Kot oni vidijo ideje paralelnih svetov, vidijo velike spremembe. Ne gre za to, katero trgovino obiskati danes, ampak za velike spremembe. Makro nivo. Če se vprašamo "Ali bi to spremenilo življenje?" in je odgovor pritrdilen, potem vemo, da je tisto primer makro odločitve. 

 

V: Torej, nekje obstaja oseba, ki je šla po drugi poti? Ena oseba je šla po začrtani poti, druga pa nekam drugam?

O: Te zadeve je težko razložiti, ker neka ideja sveta oziroma tiste osebe ostane in živi naprej. Naše telo pa je tukaj, na nek način. Imamo več poti, a v resnici eno bitje. Naša duša je tukaj; tisto drugo se samo nadaljuje. Oni ne vidijo tega tako, da bi eno življenje imelo milijone variant. Tiste poti se nadaljujejo, a se končajo z nami.

 

V: Ko mi zaključimo?

O: Se končajo z nami v trenutku. Ideja tiste poti se nadaljuje, a se zaključi z nami, ko smo se premaknili. Obstajajo fizične in mentalne variante.

 

V: Torej gre bolj za odtis (imprint)?

O: Ja, ideja se nadaljuje, ampak fizično smo šli naprej. Kot, če izgubimo določeno osebo, lahko mentalno nadaljujemo njeno življenje, a fizično se je zaključilo. Oni v tem trenutku ne vidijo smisla v tem, da bi obstajalo 50.000.000 duš za eno dušo/življenje.

 

V: Ker lahko tisti človek naredi več drastičnih sprememb?

O: Ja, ne vidijo smisla, da bi obstajalo več "nas" v teh svetovih. Oni vidijo preveč. Naša fizična oblika je ena. Mogoče jim bo v prihodnosti prikazano drugače. Ne vidijo smisla v tem, da bi obstajal nov planet za vsako odločitev za vsako osebo. Obstaja ena pot na koncu, po kateri greš, in tista pot ima več smeri.

 

V: Torej gre bolj za ideje?

O: Ja, bolj za mentalni odtis. Medtem ko z našimi odločitvami delamo fizični odtis. Tako oni vidijo. Seznam prioritet je pomemben, ker vsaka oseba ima nekaj, kar je ključno za njeno mentalno ravnovesje. Če oseba izjemno uživa v gibanju in je zelo fizična oseba, a želi imeti službo, kjer bi morala sedeti 9 ur na dan ali sploh ne bi imela časa za gibanje, potem, če je to na njenem seznamu prioritet zelo visoko, doseganje tistega cilja/službe ni smiselno. Avtomatsko za svoje dosežke žrtvuješ svoje dobro počutje.

 

Če je nekomu zelo pomembno morje, a je "idealna" služba v Kanadi, potem je treba pogledati, kje na seznamu prioritet je ta želja. Je treba premisliti, ali je res idealna služba. Bolj ko je nekaj na koncu prioritet, lažje se tega žrtvuje. Kot otroci pa nimamo seznama prioritet. Še ne vemo, kaj hočemo. Zato si hitro spreminjajo želje, ker se jim oblikuje njihov karakter.

 

V: Kaj pa močne želje, ki jih imaš že od otroštva? Je lahko to vpliv prejšnjih življenj?

O: Ja, to je možno. Kot otrok, ki se nadaljuje skozi življenje, obstaja neka osnova duše. Nekaj, kar nima fizične osnove. Hočejo pa tudi reči, da tako kot naše želje niso vedno dobre za nas, ni nujno, da so naši seznami prioritet pravilni. Na primer, če je osebi pomemben prosti čas, a jih ta prosti čas spravlja v mentalno neravnovesje, potem pravijo, da je treba premisliti, kaj je res dobro za nas, ne zgolj to, kar "mislimo", da je. Če je zate neka začrtana pot, ki ne deluje, in potrebuješ drastično spremembo poti, boš morda moral žrtvovati stvari, ki jih misliš, da ti koristijo.

 

V: Kako lahko človek to ugotovi? Kako vedeti ali je nekaj dobro za nas?

O: Pravijo, da je merilo, kako zadovoljen si v trenutni situaciji, ker če bi bil, se s tem ne bi ukvarjal. Ko osebi nekaj ne ustreza v trenutni situaciji, je čas za spremembo. Če se ne počutiš dobro, potem ni treba slediti trenutni poti. Če pa oseba čuti, da je mogoče doseči več, mentalno, fizično, telesno ali kako drugače, je dobro sestaviti prioritete glede na to, kar resnično potrebujemo. Če imamo zgodovino, da nečesa ne želimo delati, a je to dobro za nas, potem mora tisto postati prioriteta.

 

V: Torej gre lahko tudi obratno? Da človek, ki je v redu, sploh ne potrebuje seznama prioritet?

O: Ja, pravijo, da je treba izhajati iz tega, kako se počutimo, ker če bi bili zadovoljni v svoji službi, na primer, ne bi niti razmišljali o drugih službah. Treba je najti neko vmesno varianto, da smo v redu, a hkrati tudi nekaj naredimo. Zlata sredina. Če nekdo obožuje prosti čas, a hkrati mora biti malo zaposlen, da se počuti produktivnega, potem ne bo šel 100 % v produktivnost brez prostega časa. Nekaj vmesnega. Da rad živiš svoje življenje, to je višji cilj. In potem, glede na to, kako nezadovoljen si, je odvisno, kakšne spremembe so potrebne.

 

V: Človek živi 60-80 let. Ali je sploh možno živeti tako, kot hočemo? Včasih pridejo izzivi...

O: Najboljša strategija je prilagodljivost. Skozi življenje, ki gre po določeni poti, je treba ga usmerjati. Kot vsako drugo stvar je treba popravljati kompas. Na koncu gre za to, da smo v redu. Tudi preusmeritve so lahko neprijetne, a v določenem trenutku potrebne. Premik je kot majhen potres.

 

V: Zakaj obstaja lenoba, ko imamo večje želje?

O: To je to, kar so govorili. Velika verjetnost je, da je premik iz trenutne poti prevelik. Če je cilj na taki poti, da se ne moremo premakniti, je ta cilj preveč oddaljen. Nekaj še nismo predelali sami s sabo. Nekaj še nismo pripravljeni žrtvovati za tisto. Vidijo to kot potrebo po nečem, kar je treba pustiti na poti. Kot da bi tista oseba ali mi na tej drugi poti morali nekaj dati, da prejmemo darilo nove poti. Darilo, ki ga damo, je v resnici nekaj, kar pustimo za sabo.

 

Če nekdo hodi po ravni poti in pride do gore, kjer želi splezati na vrh, se mora vprašati: "Za to novo pot na goro moram pustiti nahrbtnik tukaj. A v njem je nekaj stvari, ki jih potrebujem." Treba se je odločiti, ali je tista gora vredna tega. Če ti je, in če tisti nahrbtnik ni toliko visoko na tvoji listi prioritet, moraš pustiti ta nahrbtnik in iti naprej. To je metafora, kako oni vidijo te stvari. Kot stvari, ki jih damo ali pustimo za sabo, jih pustimo sebi. Nova pot pa je darilo novega sebe nam.